nedelja, 02. april 2017

Gremo keškat! - Ko pomlad prebudi Geosledce


Tako, zima je tudi uradno pomahala v pozdrav, sneg se je po dolinah stalil (če smo iskreni, ga niti ni bilo ravno za se hvalit) in tudi za tiste zakladolovsko najbolj lene ni več izgovorov, da nebi vseh mogočih navigacijskih naprav končno prebudili iz zimskega spanja (če katera sploh kdaj spi ;) ).
In tako smo se tudi Geosledci odpravili na prvi letošnji skupni izlet – kam?
No, kar lepo po vrsti.
Kot je nekoč pel slovenski duet: »pa se vrnimo v zgodovino nazaj, kako se začelo je in pa kdaj«.

Začelo se je, kakopak, na začetku. Na letnem občnem zboru članov društva. Datum je bil hitro postavljen, idej je bilo za knjigo in pol in ker je demokracija ena lepa reč, smo se družno odločili, da ideje prenesemo na papir in na bowlingu (GC70YY6) izžrebamo »dobitno kombinacijo«. In je prišel trenutek. Napet trenutek. Ta-ra-ra-ra raaaammm… and the winner is… Mozirje in okolica.

Ok, lokacija je znana, uro še določimo in evo, sobota, 25. 3. 2017 je že tukaj. Dobimo se na Lukovici, natankamo cachemobile in sebe s »kavo za po poti« in že šibamo proti štajerski. Seveda po omejitvah. Nikoli se ne ve.

Prispemo na naš prvi cilj – Polzela. Ker ne gre s težavnostjo pretiravat, se za začetek odpravimo na prvega »tradija« ta dan. Brez težav, valda. No, prvonajditelj je imel malce težav z višino, ampak smo tudi to hitro rešili. Napolnjeni z optimizmom odpeketamo naprej, napademo park Šenek, pridobimo končne koordinate, se izognemo vsem »ta smrdečim minam« v parku in… iščemo, pa iščemo, pa iščemo… pa tudi najdemo. Le trajalo je malce dlje. Ok, park poznamo, da vidimo če se male sive celice spomnijo tudi kaj povezanega z elektriko. Mala malca, itak. In že smo tudi pri Ohmu. Vsi imamo radi zakladke, kjer se da kaj luštnega zamenjat in ta seveda spada med njih ;)



No, čas da gremo počasi proti Mozirju. Poudarek na počasi, ker vendarle je še nekaj zakladkov po poti. Bolj kot ne, vsi uspešno pobrani, vmes smo še uspešno prestali tehnične preglede za traktorje, in hopla že smo v centru mesta.

Za kratek trenutek smo se iz geosledcev prelevili v pravo društvo ljubiteljev Antona Aškerca s prvim tradicionalnim srečanjem pri spomeniku našega prečastitega pesnika. Krajši govor, vpis v knjigo gostov (beri Logbook), poklon in hitimo naprej – spoznavati lepote Mozirja s pomočjo lepo pripravljenega multi zakladka. Ker cca. 10 ljudi malce težko ostane neopazno, smo se kaj hitro prelevili v botanike, ki jih neizmerno zanima neka živa meja.

Tako, ogreli smo se, čas je za jogging. Jogging trail, seveda. Zelo lepo pripravljene škatlice se niso prav dolgo skrivale, nas je pa zato odpiranje določenih kar nasmejalo in tudi malce namu(o)čilo. Seveda smo imeli tudi čas za ogled mozirskega gaja (iz zunanje strani), ki pa je žal še na zimskem spanju – pridemo še drugič ;) Vsak pravi jogging pobere nekaj moči in seveda je bilo tako tudi z nami. Pogovori o malici so bili vedno bolj pogosti, sonce je pa vendarle treba izkoristit in tako je padla odločitev še o enem E-ju (pa to ne tistem nezdravem, ki ga preberemo na etiketi), luštnem multiju Kužno znamenje, ter da bi nas zdravje spremljalo še Dohtarjev izvir in 500-letna lipa – Zagotovo se napaja iz malce prej omenjenega izvira.

Zdej pa dost! Pejmo že jest! In smo šli; in to prav nikamor drugam, kot v Afriko. Primerno okrepčani in hidrirani po prvem izletu smo ponovno vrgli predloge za naslednji izlet na mizo… sledil je zopet tisti napet trenutek.. in izžreban je bil…. Ta-ra-ra-raaaam…. to pa izveste po oglasih, oz. v kakšnem drugem prispevku. Do takrat pa prijeten zakladolov ;)





Besedilo: AljoNeja Fotografije: Ridler & Cmokica

0 komentarji:

Objavite komentar