sobota, 06. september 2014

Šavrinka geocaching-trail


Z nekaj zapleti in manjšimi porodnimi težavicami, nama je z Andrejo33, uspelo skupaj spravit malo serijo 13-ih zakladov z imenom Šavrinka.

Šavrinke so bile Istrske žene iz Šavrinije, slovenskega dela istre. Pojavljati so se začele v 19. stoletju , ko se je zaradi gospodarske krize in premajhnih obdelovalnih površin, v Istri pojavila lakota. Vzdrževanja mnogoštevilnih družin možje sami niso zmogli, zato so morale za delo poprijeti tudi njihove žene in matere. Odpravile so se na pot po Istrskih hribih in vaseh.

Svoj poklic so začele opravljati že v zgodnji mladosti, najmlajše so bile stare okoli trinajst, štirinajst let in so ga ponavadi opravljale dokler se niso poročile, nekatere pa tudi celo življenje. Najbolj znane so bile jajčarice, ki so iz slovenske Istre hodile po hrvaških vaseh, od hiše do hiše pobirat jajca in jih v plenjerih na glavah ali v bisagah na oslih tovorile v Trst ali v Koper, kjer so jih prodajale na tržnici. Druge so nosile kruh - krušarice, med tovrstno blago pa je spadalo tudi sadje in zelenjava, mleko in drva. Nekatere izmed njih so pospravljale domove mestne gospode, prav tako pa poznamo tudi poklic perice: iz mest so nosile domov perilo, ga prale in tudi same kuhale lužino iz oglja in pepela bukve.

Bistvena značilnost Šavrinkine oprave je plenjer - koš, ki so ga nosile na glavi, ko pa so s svojim delom zaslužile dovolj, so si navadno priskrbele osla, ki so ga opremile z bisagami, v katerih je bilo več prostora za pridelke, ki so jih tovorile na tržnico v Trst. Poleg popotne oprave je bila za Šavrinke značilna preprosta bela platnena obleka, ki je lahko eno ali dvodelna, v zgornjem delu ravno krojena in se v pasu nabere, tako da gube sežejo do tal. Povrhu so nosile bel platnen predpasnik. V zelo revnih razmerah so Šavrinke večkrat hodile bose ali pa so si na noge navezale manjše krpe. Čevlje so si obule šele, ko so si jih prislužile.


Trail Šavrinka poteka po manj zahtevni poti od vasi Smokvica do vasi Lačna. Sestavlja ga 13 zakladov, pot pa vam bo vzela vsega kakšno uro. Obisk je možen v vseh letnih časih in ker poteka po utrjeni kraški podlagi, je primeren za obisk tudi v obdobjih s padavinami.

Pot začnemo na vaškem trgu pred cerkvijo sv. Magdalene, kjer je postavljena tudi informacijska tabla. Na poti ves čas sledimo rumenim puščicam, na opazovalnih mestih učne poti pa nas pozdravijo lične barvne gobice, to je tudi znak, da smo na pravi poti. Hojo začnemo naravnost navzgor proti severovzhodu mimo cerkve sv. Magdalene, ki je na desni strani, in vaškega napajališča, ki stoji na levi strani, in hodimo vse do zadnje hiše pred gozdnatim pobočjem. Tu naša pot zavije desno za hišo in preide v prijetno stezo, ki se začne nekoliko bolj strmo vzpenjati proti vzhodu, po gozdnatem pobočju grebena Kuk-Lačna. Na poti lahko, v spodnjem delu pobočja, opazujemo globoke erozijske jarke v flišnati podlagi, višje pa se pot v nekaj ovinkih povzpne na apnenčasti greben z vrhi Kuka in Lačne. Nadaljujemo ravno in dosežemo širok kolovoz (ta povezuje Rakitovec prek Kuka nad Movražem ter se povzpne na Lačno in spusti v Kubed). Na kolovozu zavijemo levo in se po njem skoraj vodoravno sprehodimo do razcepa, kjer se pot spusti navzdol proti Smokvici. Tukaj nadaljujemo ravno do jame Špilja (oznaka jama) in se rahlo vzpnemo do zanimive, majhne kraške jame na robu apnenčastega grebena. To je v bistvu kratek rov skozi skalni rob; stvaritev narave je posebej zanimiva za otroke. Potem nadaljujemo pot vse do razglednega stolpa na vrhu hriba Lačna nad Gračiščem.

Za konec pa še namig: Obisk se najbolj splača v času, ko dozorijo fige. ;-)

Vabljeni!


Avtor prispevka: Nemirnež

0 komentarji:

Objavite komentar